Zgodovina in identiteta vasi

  Hudajužna  je manjša vas v zgornji Baški dolini na Tolminskem, razpotegnjena ob hudourniškem potoku Bača. Nastala je konec 16. – začetek 17. stol. kot košansko (kajžarsko) naselje ob stari vasi Obloke. Njeno ime se je v virih prvič pojavilo 1515 kot Pochudauschna (tj. Podhudajužna), nanašalo pa se je na hišo in svet pod slemenom z imenom Hudajužna (danes Brdo). Huda južina je prvotno označevala južno pobočje Brda in je pomenila 'odjugi najbolj izpostavljena lega'. Folkloristično razlago imena je najbolj slikovito ujel France Bevk v povedki Hudajužna. Prebivalci Hudajúžne so Hudajúžnarji. 

  Hudajužna je od nekdaj spadala v rihtarijo (občino) Nemški Rut od 1850 do 1945 pa v občino Grahovo. Nemški Rut je obsegal trinajst vasi, ki so sčasoma nastale na ozemlju tirolske naselitve iz leta 1250. Iz tolminskega urbarja 1377 vemo, da so bile tedaj v Oblokah štiri kmetije, edine v rihtariji, ki so plačevale dajatve še v blagu, zato je vas po mnenju zgodovinarja Milka Kosa nastala še pred tirolsko naselitvijo. Prvotno slovenske Obloke so postale del nemškega jezikovnega otoka, vendar so se zaradi obrobne lege poslovenile prej kot njegovo osredje (današnji Rut), verjetno že v 16. stol. Tirolska sestavina tukajšnje imenske pokrajine se kaže tudi v številnih še danes živih nemških imenih senožeti, gozdov, njiv, vrhov, grap in voda (Lajta, Pigl, Pajnta, Ejblc, Lanar, Jerlah, Mitrokl, Milpoh, Bižl, Jekl, Žbont, Troje, Žbejnkl, Gabeld, Žetl), poleg še starejših slovenskih (Hudajužna, Brdo, Polje, Travnik, Zabreg, Čelo, Polje, Rob, Na Plehu, Ščerbina, V Logu, Skočič, Kotel, Župnica, Črti, Za Gozdom, Praprotnica, Ogenca).

  Govor Hudajužne in Oblok je prehodni govor, ki je ohranil nekatere bistvene značilnosti rutarskega (ali baškega) govora tolminskega narečja, ne pa tudi neločevanja med sičniki in šumevci.

  Za obe vasi so za čas od 17. stol. dalje najbolj značilni priimki Kovač, Krivic (le do 19. stol.), Debeljak, Drole, Čufer, Lenar, Zgaga, Mauri, Maurar, Bric, od 18. stol. pa še Ortar, Kemperle, Červ in Maurič.

  V Hudajužni kot izrazito košanskem naselju so si ljudje iskali dodaten zaslužek kot kovači, mlinarji, strojci (strojarji), klobučarji, čevljarji, ribiči in krčmarji. V spominu ljudi se je ohranila velika lakota iz l. 1817, ko je obloška soseska za sedem hlebcev kruha prodala svojo planino Bukovcem. V tolminskih urbarjih se ta planina omenja že l. 1624, imenovala pa se je Dugi laz.

  Cerkev Sv. treh kraljev v Oblokah je bila posvečena 13. maja 1567. Izročilo pravi, da so jo sezidali rudarji obloškega rudnika železove rude. Fužina je bila v Hudajužni, pod Komunsko cesto v Rorah, na kraju, ki se mu še danes pravi Na Fužini. Cerkvenoupravno Obloke od nekdaj spadajo pod župnijo v Rutu, omenjeno že leta 1356. Od l. 1802 je v Oblokah tudi pokopališče. Od 1809 so Obloke sedež župnijskega vikariata, ki pa je od 1925 v upravljanju z Grahovega ob Bači in od 1994 iz Podbrda.

  Cesta Tolmin–Podbrdo je dosegla Hudajužno okrog l. 1890. Civilizacijski in gmotni napredek je prinesla gradnja soško-bohinjske železnice v letih 1902–06. Hudajužna je tedaj dobila železniško postajo (zasedena 1906–1989), pošto (1904–1967), šolo (1906–1971), Kmečko posojilnico in hranilnico (1908–1937), Katoliško slovensko izobraževalno društvo (1910, vsa slovenska društva so bila ukinjena do l. 1927), hotel Črna prst (1908, po 1918 so bili v njem prostori Kmečke posojilnice oz. trgovine in pa šole, 1944 so ga partizani razstrelili, potem ko so iz njega pregnali italijansko vojaško posadko). 1904 se je v Hudajužno za nekaj let preselila občinska pisarna občine Grahovo. 1906 je bila v Hudajužni zgrajena cerkvica sv. Barbare, znana bolj kot »kapela«.

  Prva svetovna vojna  in obdobje italijanske vladavine med obema vojnama sta prinesla ljudem obeh vasi veliko gorja in pahnila mnoge med reveže, začelo se je načrtno in nasilno raznarodovanje, domačini so odhajali v emigracijo. Fašistično nasilje je rodilo odpor, februarja 1943 je precej domačih fantov odšlo v partizane. Poleti 1944 so enote 9. korpusa NOV in POS izvedle obširen napad na železniško progo in na italijanske in nemške postojanke ob njej. Med vojno je padlo 12 fantov in mož. Padlim in drugim žrtvam vojne je bil l. 1985 v Hudajužni postavljen spomenik.

  Po narodni osvoboditvi 1945 in priključitvi k Jugoslaviji 1947 je Hudajužna postala sedež Krajevnega ljudskega odbora (KLO) za vasi Hudajužna, Obloke, Stržišče, Kal, Znojile in Kuk (do leta 1952). V vasi se je razmahnila živahna kulturna dejavnost, ki so jo v veliki meri usmerjale učiteljice na osnovni šoli, delovalo je Kulturno društvo France Prešeren s knjižnico. Po drugi svetovni vojni se je začela naglo spreminjati gospodarska in družbena sestava prebivalstva. Začel se je proces opuščanja obdelovanja kmetijskih zemljišč in zmanjševanja števila prebivalstva, ki traja še danes. Ljudje so našli delo v industrijskih obratih od Kranja in Jesenic do Tolmina, Anhovega in Nove Gorice, mnogi so se v ta središča tudi odselili. Ostali so se preživljali z delom na zemlji in si poiskali zaslužek v tekstilni tovarni Bača v Podbrdu (do 2002), na železnici in drugod. Na boljšo zvezo s svetom sta pomembno vplivala asfaltiranje ceste Bača pri Modreju–Petrovo Brdo v letih 1974 do 1976 in telefonizacija obeh vasi 1994.

  Podoba Hudajužne se je močno spremenila v letih po potresu 1976. Sezidane ali obnovljene so bile številne hiše, izginili pa so hlevi in njive. Kljub splošnemu napredku se število prebivalstva vztrajno zmanjšuje.

  Leto               Hudajužna                       Obloke

  1752                      90                                  70

  1782                    125                                100

  1890                    184                                147

  1910                    257                                118

  1991                    136                                  50

  2013                      95                                  23

  V Oblokah in Hudajužni ima svoje korenine več ljudi, ki so dali svoj prispevek širšemu slovenskemu kulturnemu prostoru. Pri Čufru v Oblokah je bil rojen oče delavskega pisatelja Toneta Čufarja z Jesenic Anton Čufer, pri Kavcu pa mama pisatelja Franceta Bevka Katarina Čufer. Iz Hudajužne izvirajo župnik,cecilijanski skladatelj in nabiralec ljudskih pesmi in narečnih besed Janez Kokošar (1860–1923, Andrjažev), novinar in urednik Polde Kemperle (1886–1950, Šimanov), ter filozof in univ. profesor dr. Pavel Zgaga (1951, Blažev), minister za šolstvo in šport Republike Slovenije v šolskem letu 1999–2000.